Včasih sem za pakiranje porabila dobro uro, odkar imam otroke, pa mi pakiranje vzame \'malenkost\' več časa

V preteklosti mi je bilo pakiranje v užitek. Ker sem ljubiteljica seznamov, sem najprej skrbno napisala, kaj vse potrebujem in nato z veseljem odkljukala stvari, ki so romale v potovalko.  Odkar imam otroke, pa je pakiranje že pravi mali podvig. Najprej je potrebno že nekaj dni vnaprej predvideti, katere kose oblačil bomo vzeli s seboj, da bodo najljubše hlače in majice oprane (likanje je v tej družini precej sporadično opravilo, a o tem kdaj drugič) in pripravljene za na pot.  Večer pred odhodom  je na vrsti pravo pakiranje. Za pisanje seznamov žal ni več časa. Pa saj vem že na pamet! Najprej oblačila (ne smem spet pozabiti pižam) in obutev (copatke gredo vedno zraven), nato še pripomočki za osebno higieno (zobna pasta z miško, druge ne marata).

Z dvema nagajivcema je seznam seveda nekoliko daljši:

  • Pleničke, vlažilni robčki, krema za ritko (navadna, pa mogoče še mini sudocrem, če dobi kak izpuščaj). Če je na sporedu tudi kopanje, pa še plavalne pleničke.
  • Mala lekarna za na pot: termometer, nekaj za zbijanje vročine, nekaj za morebitno bruhanje in drisko, mazilo za pike komarjev, krema za sončenje, mleko po sončenju, obliži, pa fiziološka raztopina je tudi vedno dobrodošla.
  • Igrače: ninica, avtomobilčki in punčke, žoga, knjigice, karte, pa obvezno vedro z lopatkami, če gremo na morje.
  • Alternativna prevozna sredstva za sprehode: voziček-marela in poganjalček.
  • Torba za pijačo in prigrizke med samim potovanjem (včasih se samo v eno smer peljemo dobrih 10 ur, zato je ta torba nujna oprema).

Verjetno je že jasno, da zelo težko spakiram vse v en kovček. Ali dva. Pakiranje se včasih zavleče dolgo v noč. Zjutraj so kovčki končno pripravljeni, najstarejši član družine pa je zadolžen za zlaganje prtljage v avtomobil. Tu se raje modro umaknem, ker je vse skupaj zelo podobno igrici tetris. Obrni, premakni na levo, malo na desno ... ok, zdaj bo menda šlo. Še ena torba, sej nisi resna, no! Nato priveževa otroka, še enkrat preveriva, če imamo vse torbe in nahrbtnike s seboj, prižgemo radio (''Atiii, dej tri majhne žabice!'' je glasna ekipa na zadnjih sedežih) in lahko odrinemo. Obvezno pa se pred vsakim daljšim potovanjem ustavimo še na črpalki za kavico za na pot. Zdaj se lahko dopust začne ;)

Imejte lepe prvomajske počitnice, kjerkoli že (bo)ste!